…moja zadnja objava je zavrela kar nekaj krvi in razburkala nekaj že tako razburkanih voda. Naj vse bralce mojega bloga še enkrat opomnim, da so objave na tem blogu moja razmišljanja, predvsem o bolj ali manj aktualnih dogodkih, pomembnih ali ne, ki jih karikiram in predstavljam na bolj ali manj posrečeno sarkastičen način. In ne neko faktualno (morda celo novinarsko pisanje) kot ga nekateri morda razumejo (ali hočejo razumeti).

In kot sem že dejal, vsakega komentarja sem vesel, ne bom pa dovolil da se komentatorji med seboj osebno žalijo!

Če so vam moja razmišljanja všeč, super. Če ne, tudi prav.

Tragično, res…. Petnajst ljudi se spusti po gradbišču v kanujih, preživi le eden. Žal mi je da je Sava vzela toliko življenj. Vseeno, kaj je kdo in kdo je kdo. Vsako predčasno končano življenje pomeni tragedijo in nepopravljivo izgubo za bližnje, ter nešteto neizkoriščenih potencialov tistih, ki jih ni več med nami.

Slovenija žaluje…

Ampak ne bom govoril o tej plati tragičnosti te neumne nesreče. Niti o medijski hajki, ki se trenutno dogaja. Mogoče pretiravam in imam morda celo neokusen, nenormalen in skrajno površinski pogled. In že samo mišljenje o vsej tej stvari je lahko samo po sebi neokusno,… ampak v tem dogodku vidim še eno “tragedijo”.

Nekajkrat sem se imel priložnost peljati po cesti mimo tega resnično gromozanskega gradbišča. Niti na misel mi ni padlo da bi se šel sprehajat mimo vseh tistih bagerjev na bregu Save, kaj šele da bi se šel s plastičnim kanujem brez vsakršne opreme in izkušenj in kjub opozorilom fijakat gor pa dol po razburkani Savi, katere struga se že od daleč vidi da je popolnoma razrita, nenaravna in polna pasti, nasipov, sifonov, in kaj jaz vem česa še, skratka, smrtno nevarna. Pa sem ravno tako amater, nimam pojma o kanujih. Veslo znam držat in to je to. Mislim, saj ne rečem, tudi mi smo lazili po gradbiščih, ko so gradili okoliške bloke, delali stvari, za katere me danes glava boli, ko se spomnim kaj vse smo počeli, kje smo lazili, in kolikokrat bi se komu lahko kaj naredilo. Saj ne rečem, je bilo kdaj potrebno komu šivat glavo ali pa je dobil mavec na nogo, roko,…Prav izzivali smo usodo. Ampak takrat smo bili še mulci, stari okoli deset let, če ne še manj. Bili smo mladi, neumni in nismo se zavedali nevarnosti, ki so prežale na nas vsakič ko smo se izmuznili pogledu staršev.

Kot sem že rekel, bili smo otroci, mularija, kdo je še fasal kako zaušnico preden so ga starši odpeljali na urgenco. Slišali smo jih, še dva tedna po tistem. In kljub vsemu danes ve skoraj vsak od nas, pa če je lazil kot otrok po gradbiščih ali ne, da se na gradbišču ni pametno preseravat. In to v kanujih, po ne ravno nedolžno majhni Savi, ki so jo zbagerirali do amena tako, da nobeden nima pojma kje je nedolžno počasna in kje te lahko pogoltne in nikoli več ne izpusti. In ne mi rečt da to ni jasno vsakemu vsaj približno normalnemu človeku, ki je samo ošvrknil s pogledom gradbišče HE Blanca. In tu, nastane kleč.

Ok, ne rečem, mulariji je dolgcajt, jim grejo neumnosti po glavi, fatnejo kanu in se grejo fijakat po reki in se jim, bog ne daj, stori nesreča. Ok, take stvari se dogajajo vsak dan, pa če so starši še tako pazljivi, pač prepovedano je vedno najslajše… Ampak da gre to počet petnajst odraslih,… to mi pa oprostite, ni jasno. Še bolj mi ni jasno da se spustijo v takšno neumnost ljudje, ki veljajo za pametne, ljudje, ki jim zaupamo naša življenja, ljudje, ki oblikujejo naš svet. Župani, poslanci,… Ljudje za katere verjamemo da so pametni, sposobni se odločat o nas in naših življenjih. In potem se izkaže, da se niso sposobni odločati niti o svojih življenjih in nimajo, grdo rečeno, niti toliko survival instinkta, če temu lahko tako rečem, da sami preživijo (če se spuščajo v take neumnosti !?!?), kako lahko potem nas, vodstva potrebne, nebogljene duše vodijo taki ljudje? Kako smo jih lahko sploh izvolili da nas vodijo? Koliko jih je v parlamentu še takšnih? Tragično se mi zdi, da se danes tukaj sprašujem te stvari.

In na koncu koncev me zadane, ko pomislim: če je vse to res, če moja panika ni zamanj, če ne pretiravam, če moj pogled ni neokusen in rahlo nenornamalen in skrajno površinski….. Smo res boljši od američanov? Imamo morda tudi mi svoje Bushe?

Žalujem skupaj s celo Slovenijo, ampak tudi zaradi drugih stvari.

Malček rahlo res sem zanemaril izlivanje, polivanje in vlivanje na blog. Tako dolgo pričakovani blog… Ali, kaj naj rečem,… pač, bom pa danes objavil kar dva posta naenkrat… in to kar tako… Oh, joy!

Ne bom komentiral evropskega prvenstva v fuzbalu, niti me ni pritegnil, če povem po resnici (bogokletne in bogoskrunske besedi od mene letijo… ajajaj!!!),… morda bom pogledal finale. Hvala Steve McClaren, najboljši si! Tudi ti si kriv za mojo pasivnost. Pfuj in pfej!

Hmmm,… kaj se še dogaja? Angleška kraljica pride k nam na obisk je bilo danes objavljeno po radiu. Super! Trop aristokratov je ugotovilo da njihovim podanikom res morda ni všeč da se skupinsko zgrinjajo na od strahu čisto prebledele angleške lisičke (u…uu… teorija! morda so pa polarne lisice v resnici samo imigrirane navadne angleške fuksle, k so pač rešile svoj že prej omenjeni od strahu pobledel kožušček pred gotovo bridkostjo ki jim je grozila? Uboge sirote, niti predstavljati si ne upam njihove groze…) in so se odločili preveriti novo pridobljeni teritorij (prekleti imperialisti!), ki sicer ni čisto njihov, ampak vseeno del tega, česar so tudi oni, in ki je znan in ponosen na svojo gozdno floro in favno. Ali pač? (Na tem mestu sem še hotel biti smešen in nekako omeniti tudi Zlato lisico, pa me je tista teorija od prej tako pretresla, da od sedaj naprej, obljubljam, iz spoštovanja, se nikoli več ne bom norčeval iz lisic, pa čeprav steklih, tistih iz Butnskale, ali pa čisto pravih, četudi jih ponovno srečam sedem sredi ceste na kupu, drugo na drugi.)

Torej:

In končno se odpravi Rdeča Kapica k babici. Tako dolgo je trajalo, da je zbrala pogum. In ko krene po poti, in ko zavije v gozd, se Rdeče Kapice poloti slutnja ki je bila že dolgo skrita v njej. Tista slutnja, zaradi katere je tako dolgo odlašala obisk pri babici.

In ko hodi po gozdu, tistem gozdu, polnem življenja in radosti, ki kar kliče po odkrivanju in igri, se ji slutnja vedno bolj krade v misli. Volk. In slutnja ni več samo slutnja, razjeda jo in že se ji potne srage nabirajo na čelu od strahu. Že skoraj otrpne, ampak zbere pogum in pogleda nazaj. Oddahne si, ko uvidi da je bil njen strah zaman. Nikjer ni niti sledi o volku. Rdeča kapica se nasmehne in skakljaje nadaljuje svojo pot po mehki, z mahom porasli poti, olajšana, ampak delček njene slutnje še ostaja…

In naenkrat Kapico preseneti metuljček, ki ji prileti prek poti in kapica ga opazuje kako se igra v zraku, in Kapica stopi stran s poti, da nabere babici rož in Kapica zagleda srno tam nekje v grmovju in se ji potihoma približa in Kapica je vesela, in Kapica je brez skrbi in Kapica se igra v strašnem gozdu.

Naenkrat, v trenutku se slutnja vrne,… groznejša,… strašnejša,… Rdeča Kapica se obrne,… nihče ji ne sledi. Kapica se nasmehne in se ozre za srno, pred njo pa…volk! Zazre se mu v slinast, na široko odprt renčeč gobec in…

Kdo ve, kaj se je zgodilo Rdeči Kapici? Morda jo je požrl strašni volk? Morda je Kapica zbrala dovolj poguma in je volka sunila v jajca, da se je zgrudil, nato pa ga še malo zbrcala? Morda se je le onesvestila in še sam bog ne ve kaj se je zgodilo z Rdečo Kapico in volkom.

No, jaz že vem da ne bi dolgo stal tam in zrl volku v gobec. Morda sem pussy, jebat ga.

No, zgodba se že nekako nadaljuje. Hmmm….

Samo, če obstaja možnost obvoza, prekleto, zakaj obvoza ni?!

Sem si rekel da ne bom pisal bloga v službi, ampak nekaj je pa treba počet. Ne me narobe razumet, nisem delomrznež ali pa deloizmikač, čeprav zna kdo, ki me dobro pozna, to v šali zelo dobro, preprosto in hitro demantirat,…. Pač trenutno res nisem razpoložen za hudo na veliko si delo iskati. Še predobro se spomnem časov, ko so me skoraj raztrgali na 6 koncev v roku 2 sekund in sem prav vesel, da sem se letos nekako temu izognil, ampak pustimo to za morda kdaj drugič.

Rekel sem si tudi, da ne bom komentiral trenutnega obsedenega stanja glede fuzbala, pa Busha, pa tistega nekaja smrdljivega v zraku, zaradi česa ljudje zadnje čase počnejo skrajno čudne stvari, se čudno počutijo in čudno postopajo, skratka, o čemer je zadnje čase že toliko govora in pisanja, da se mi kar zvrti če slišim besedo Bush, Avstrija, fuzbal in podobno.

 Ampak tako, iz čistega dolgega časa in morda rahlo mazohističnih nagnjenj:

Predsednik ZDA pride danes zvečer v Slovenijo. Super. Laura je že tu! Kaj naj rečem o tem, poleg vsega, kar je že bilo povedano in napisano glede tega obiska….  Nič. Razen morda, če nam je tega res treba bilo? Pa zakaj se neki forsiramo v politiki in se delamo pomembne, da hočemo predsedovati EU…. Priznam, ne spremljam ravno politike in me niti ne zanima, ampak vseeno me zanima, kaj smo dosegli v tem pol leta predsedovanja EU? Kako smo pripomogli k temu, da je svet (in evropa in slovenija in … še bolj lokalno-aktualno, širša okolica Brda pri Kranju ) boljši, varnejši in lepši prostor za naše bivanje? Dimsi Rupsi in J.J. že vesta…. Se mi zdi. Hmmmm….. in za kakšno ceno? Se sploh ne mislim spuščat v to. In na koncu koncev spustimo še od-groze-si-ne-upam-imenovati-ga-kakor-si-ga-v-mračnih-časih-niso-upali-imenovati-hudiča in vseh njegovih 3000 spremljevalcev v naš biser pod alpami :-/ . Saj ne, da hodi s tarčo sredi čela okoli po svetu, mi ni treba razlagat zakaj. Pa saj ni tako pomembno.

 Bolj pomembo je, da se je začelo evropsko prvenstvo v fuzbalu! Komaj sem čakal, zdaj ko se je pa dejansko začelo, pa moram priznati, da me ne pritegne ravno najbolj. Morda ker se meni favorizirani angleži niso uvrstili na prvenstvo in četudi je na sporedu tekma kova Italija-Nizozemska. Me prosim ne razumeti narobe, jaz fuzbal met rad! Ampak zaradi vse te frke okoli tega prvenstva, zatemnitev tujih programov, fuzbalerjev in njihovih žen, navijačev in medsosedskih in zunanje političnih odnosov (kaj to res spada na fuzbal tekmo????), komentatorjev (ampak vseeno, vsaka jim čast! Vsaj če primerjamo komentatorje na TV3 s komentatorji  na RTV Slo. In če samo pomislim da bom mogel gledati kak športni dogodek, pa vem, da ga bo on komentiral (vseno sem se odločil da ga ne bom imenoval), ma, me prav zagrabi, da bi šel k najvišjemu sosedu in ga prosil če se lahko z njegovega balkona na beton vržem, ker to budalo, naveličano samega sebe (res ne razumem zakaj ne pusti nečesa, v čemer očitno ne uživa več, in ja, nekaj je potrebno početi v življenju in dati na mizo naš vsakdanji kruh (aleluja!), prav ne vem, ali uživa v komentiranju samo zaradi tega da nam najeda živce, jetra in na splošno greni življenje.). Tako sem razkurjen v tem trenutku da sem, nekaj pozabil napisat pa ne vem kaj in kje…. Hvala gospod komentator!…. in da dokončam stavek, kar malo mine.

/mmmmmmm miren sem…../

Malo mine me pa tudi, ko slišim kaj se dogaja v naši bližnji, vidni, pa tudi malo bolj skriti in oddaljeni osebni okolici. Že vidim da bom izpadel kot Mati Tereza d Božja (za antikrista, pogana in vsesplošnega brezbožca imam kar malo preveč pobožne zadnje čase…. ampak tako se samo reče, lepo prosim in ne me za besedo držat!)…. Ljudje, primite se malo v roke lepo prosim! Preden vas prime, da storite kaj neumnega, postojte, globok zadihajte, premislite malo in se spomnite, da so res čudni časi in da je res nekaj sumljivo čudnega v zraku.

Amen!

 ( lepo prosim, če bo kdo to bral, brez komentarjev kot so: ”A potem bomo pa vsi stali na ulici, gledali v zrak in globoko dihali?”

Ja, če bo pomagalo da bo vsaj ena, pa če je še tako banalna zadeva v naši družbi zafunkcionirala kot je treba. )

Če se kdo zaradi prebranega počuti užaljen, demoraliziran, dekoncentriran, diskonfuzioniran, disfunkcionaliziran ali kaj podobnega….. jebat ga, sem vas opozoril!

Welcome to blog.siol.net. This is your first post. Edit or delete it, then start blogging!

Ja ma,… ful bom zbrisal zgornjo vrstico…..

…eno leto je trajalo preden sem se dokončno spravil skupaj, se sestavil in poklikal tistih par klikov, ki jih je dandanes potrebno, da tudi mi, navadni smrtniki v vsem tem informacijskem overloadu, ustvarimo in oblikujemo del tega, čemur pravimo nov medij (ki niti ni več tako zelo nov) znotraj vseobsežnega, vsemogočega, vsenevemkaj še svetovnega spleta,…. vsaj.

”Zej mam jes tud svoj blog”…. ne sam zato da bom v ponedeljek lahko to rekel, ko me bo kdo iz zdolgočasenosti vprašal: ”kj dogaja?” al pa ” kj novga?”, ampak tud zato, da bom vsaj navidezno javno zventiliral in skomentiral in popljuval kak dogodek v svetu in doma, v upanju, da bom s tem vsaj malenček pripomogel h krepljenju družbene zavesti (tako kot večina blogerjev - več nas je, močnejši smo, bojte se nas…:P), ali pa da, kot včasih, v dobrih starih romantičnih časih, bom vsaj navidezno javno objavil kak dnevniški zapis, razmišljanje (sodobno, elektronsko, romantično)…. skratka bullshit!

Sam, feeling je pa kul.

No, tu sm.

Read me or don’t, I don’t really care. In fact, you’re better off if you don’t read this!